Knjiga: Božja ljubezen odpušča in ozdravlja

19.95

Nahajamo se v kulturi kulta telesa, lepote in zdravja. Vsak človek si želi biti zdrav v duši in telesu. Marsikdo bi za zdravje naredil vse. Človek je duhovno, duševno in telesno bitje. Vsi trije »deli« so med seboj tesno povezani in neločljivi. Ponudb za mir, zdravje in boljše počutje danes ne manjka in nihče se teh »dobrin« ne brani. Vse našteto pa je povezano z odpuščanjem. Na ta in podobna vprašanja skuša pričujoča knjiga dati konkretne odgovore in nasvete, kako se rešiti notranjih bremen in zaživeti polneje.

 

Kategorija:

Opis

Nahajamo se v času, kjer prevladujeta dva kulta. To sta kulta telesa in zdravja. Telovadnice, welness in fitness centri so prepolni, vse več ljudi kolesari, teče in telovadi na prostem. Vse to počnejo z namenom, da bi se bolje počutili, da bi skurili vsakdanji stres, da bi bili v družbi zaradi bolj izklesane postave bolj sprejemljivi in privlačnejši. Po drugi strani v rumenem tisku, časopisih, internetu, lekarnah, najrazličnejših drogerijah najdemo vse mogoče pripomočke za nego telesa, za izboljšanje zdravja in počutja. Smeli bi reči, da ves Zahod stremi k idealnemu telesu, lepoti in zdravju.

Skrb za telo in fizična kondicija sta pomembna za človeka in potrebno je, da ju ovrednotimo, toda nista najpomembnejša, ko gre za resnično človekovo zdravje. Vse večji porast je tudi t. i. holistične ali alternativne medicine, ki človeka obravnava celostno in mu pri tem na najrazličnejše načine nudi celostno, holistično zdravje. Medicina se ukvarja s telesom in dušo, medtem ko želi alternativna oz. holistična medicina zdraviti še človekovega duha. Ne smemo pozabiti še tehnik in meditacij, ki prihajajo iz Daljnega Vzhoda, Indije, Kitajske in Japonske, in že nekaj desetletij osvajajo Zahod. Tudi te ponujajo človeku celostno zdravje, boljše počutje in kvalitetnejše življenje. Zahodni človek ob paleti ponudb mnogokrat ne ve, kam naj se obrne in kje naj išče zdravje, srečo, izpolnjenost in mir. Ob množici informacij in ponudb je dejstvo, da mnogi ne vedo, da je medčloveški odnos izredno pomemben za človekovo dobro počutje, zdravje in mir v duši. Ob tem pa dodajmo, da ne le odnos med ljudmi, marveč tudi človekov odnos do samega sebe in svojega Stvarnika. Vsi ti odnosi močno vplivajo na posameznikovo dobro počutje, zdravje in mir v duši.

Vsi vemo, kakšno je stanje v naši duši, ko smo v dobrem odnosu s samim seboj in drugimi, ko v odnosih z našimi bližnjimi ni trenj in napetosti, ko v našem srcu ni zamer, jeze, sovraštva, maščevalnosti, prevar, laži, goljufij itd. Takrat se navadno počutimo dobro. Ko pa smo z nekom v konfliktu, ko se ne razumemo, ko smo prizadeti ali smo koga prizadeli, tedaj začutimo, da se mir v naši duši izgublja, nemir oz. napetost naraščata v nas. Ko nekoga prizadenemo, ne prizadenemo le njega, marveč tudi sebe. Rani sta torej dve in kdo jih more resnično zaceliti?

Dobro je, da se iskreno opravičimo in če nam prizadeti odpusti, nam je lažje pri srcu in tudi naše iskreno kesanje more sprožiti zdravljenje ran v njegovi duši. Toda kljub vsemu našemu prizadevanju pogosto doživljamo, da nemir in bolečina ostajata v obeh dušah. Torej potrebujemo nekaj več. Potrebujemo spravo in to celostno. S samim seboj, z bližnjim in ne nazadnje s tistim, ki me je ustvaril. Samo to – celostna sprava – človeku prinaša resnični mir! Kajti nismo samo duševna in telesna bitja, marveč tudi duhovna. Odpuščanje od »zgoraj« more pomiriti, očistiti madeže in ozdraviti rane v moji duši. O kakšnem odpuščanju pravzaprav govorimo? Kje ga lahko dobimo? Kdo nam lahko odpusti?

Danes se mnogi ljudje, verni ali neverni oz. nekristjani, predvsem pa katoličani, ki so se oddaljili in opustili »prakso« spovedovanja grehov, sprašujejo, kakšen smisel ima iti k duhovniku katoliške Cerkve in mu naštevati svoje spodrsljaje, »grehe«? Ob tem se opravičujejo in pravijo, da v življenju niso nikoli storili kaj tako slabega, npr. nekoga umorili, česa ukradli, naredili splava, prevarali partnerja, koga pretepli itd., zaradi česar bi morali prositi Boga odpuščanja.

Po drugi strani pa ti isti ne zanikajo, da so se kdaj zlagali, da so opravljali svoje bližnje, nadrejene, ali o njih celo klevetali, jih obrekovali, z drugimi besedami, o njih grdo oz. lažno govorili …, da so koga kdaj ponižali ali osramotili, naredili komu krivico, krivično obsojali, pretirano in nekonstruktivno kritizirali, o kom kdaj slabo mislili, bili kdaj komu nevoščljivi glede ljubezni, dobrin itd., bili na koga ljubosumni, bili hinavski oz. dvolični, da so gledali na nasprotni spol poželjivo in ga s tem popredmetili, da so se komu kdaj, na kakršen koli že način, maščevali, da so v srcu bili kdaj na koga (sicer upravičeno) silovito jezni in mu niso odpustili oz. mu tega ne želijo, ker je tako »prav« in si tega po njihovo ne zasluži(jo), da so koga sovražili, da so pretiravali z uživanjem alkohola ali kajenjem, da so jemali drogo in tako ogrozili svoje zdravje oz. življenje itd. Pri vsem naštetem dodajmo še nekaj vedenjskih motenj kot so domišljavost, aroganca oz. napuh ipd., ki jih ne primanjkuje v vsakdanjih medosebnih odnosih. O teh stvareh se mnogi žal ne sprašujejo, nekatere izmed zgoraj naštetih imajo za »normalne« in v njih ne vidijo nič slabega, nekatere pa opravičujejo z besedami, češ, »saj to vsi počnejo« in se na ta način opravičijo oz. pomirijo svojo vest. Toda te stvari ostajajo v človeškem telesu …

Mnogi, ki so prenehali hoditi k spovedi, pa svojo odločitev opravičujejo takole: »Zakaj bi še vedno hodil k spovedi, ko pa potem ni nič boljše? Kljub neštetim spovedim še vedno ponavljam iste grehe in ne vidim smisla, da bi se jih še naprej spovedoval.«

Spet drugi pravijo oz. zagovarjajo mnenje, da se lahko Bogu (iz)spoveš neposredno. Pravijo, da človek ne potrebuje posrednika: »Zakaj bi moral svoje spodrsljaje, grehe pripovedovati nekemu človeku?«, se sprašujejo mnogi. »Saj je Bog povsod navzoč in vse vé, zato ni potrebno, da bi svoje storjene grehe (slabosti) razkrival človeku. Bog me sliši, ni gluh in če je odpuščajoči Bog, mi bo odpustil, ko se bom zazrl v nebo in ga iskreno prosil odpuščanja«, odgovarjajo prepričljivo. »Če mi bo zares žal in če ga bom iskreno prosil odpuščanja, mi bo morda odpustil«, pa pravijo tisti, ki malce dvomijo v njegovo odpuščanje in usmiljenje. Tisti pa, ki verjamejo, pa v tem primeru vzkliknejo: »Mi bo odpustil!« Toda pri tem ne eni ne drugi nimajo »zagotovila«. Tisti, katerih krivda za njihove spodrsljaje jih močno razjeda, pa rečejo: »Ne verjamem, da mi Bog lahko odpusti« oz. »Bog mi tega, kar sem naredil, ne more nikoli odpustiti! Kar sem storil, presega vsakršno odpuščanje in usmiljenje! Ne zaslužim si ga!«

Tako nekako je čutil v svojem srcu Kajn, potem ko je ubil Abela. Po tem dejanju je rekel: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi« (1 Mz 4,13). Podobno je najbrž čutil tudi hromi mladenič, ki so ga prinesli na nosilih pred Jezusa z željo, da bi ga ozdravil. Ko ga je Jezus zagledal, mu je rekel: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« (Mt 9,2).

Krivda, ki nas razžira, ko naredimo nekaj slabega, je zares breme, ki ga večkrat ni mogoče nositi. Je kot tovor položen v našo dušo in postaja iz dneva v dan neznosnejši. Vpliva na naše mišljenje, notranje doživljanje – čutenje in obnašanje. Kdo nam lahko odvzame to krivdo, ta tovor? Kdo nas je lahko osvobodi? Kdo jo je odvzel Kajnu, da je lahko preživel?

Knjiga, ki jo imate v rokah, je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu govori predvsem o Bogu, njegovi pravi podobi in odpuščajoči ljubezni do človeka. Ob svetopisemskih odlomkih bomo spoznavali, kdo pravzaprav je Bog, ki se je razodel človeštvu v Jezusu Kristusu; nadalje kdo je človek za Boga, kakšen odnos ima do njega in kakšen je njegov pogled nanj? Spoznavali bomo tudi človeka, njegovo naravo, ki se lahko odreši sama ali vendarle potrebuje pomoč, odrešenje od zunaj?

V drugem delu bomo spregovorili o tem, kakšen odnos naj ima od Boga ljubljeni človek do svojega Stvarnika; kako naj pristopa k Njemu, da bi bil polneje deležen vseh milosti, ki mu jih daje v svojem Sinu.

V tretjem delu se bomo dotaknili Božjih zapovedi ter vsako izmed njih podrobneje obravnavali ter jih aktualizirali. Pri mnogih kristjanih je namreč poznavanje desetih zapovedi izjemno šibko oz. površno. Nemalo kristjanov si samo ustvarja merila kaj je dobro in kaj slabo, zato bo razlaga vsake zapovedi služila kot pomoč pri orientaciji.

Četrti del sestavljata vprašalnik, ki služi kot spraševanje vesti in dodatka. Ob tem pa želimo poudariti pomembnost branja opomb, saj so na mnogih mestih zelo pomembne in bralcu pomagajo k boljšemu razumevanju besedila. Nekatere pa z navajanjem literature bralcu omogočijo možnost poglabljanja določene tematike.

Skozi poglavja bo bralec lahko odkrival lepoto in koristnost »spovednice«, ki je na tržnici ponudb zdravja, resnične lepote in miru najučinkovitejše »zdravilišče« in »lepotni salon«.

Knjiga ni namenjena le kristjanom, katoličanom, pastoralnim delavcem, temveč vsem iskalcem Božjega odpuščanja, vsem ljudem dobre volje, ki bi želeli globlje spoznati sporočilo Božje odpuščajoče ljubezni, ki človeka spreminja, preobražuje, ozdravlja in počlovečuje.

Sprava človeka z Bogom človeku pravzaprav omogoča dostop do tistega resničnega oz. kvalitetnejšega in polnejšega življenja, po katerem hrepeni. Vernim katoličanom in duhovnikom more služiti tudi kot priročnik oz. priprava na srečanje z usmiljenim Očetom v zakramentu sprave.

Besedilo je vzeto iz Predgovora avtorja